Pedagoška dejavnost

Prof. dr. Alojz Ihan avtor poglavja v Evropskem učbeniku za cepljenje odraslih

Datum: 10. 12. 2025

Pri ugledni založbi Springer je pravkar izšel učbenik Vaccines and Vaccinations for Adults oziroma Evropski učbenik za cepljenje odraslih. Namenjen je kot gradivo za evropske izobraževalne programe izvajalcev cepljenja. Na 285 straneh podaja ključne praktične in teoretične informacije o programih cepljenja v vseh evropskih državah, s posebnim poudarkom na novih cepilnih programih za zaščito odraslih, vključno z zaščito bolj ogroženih skupin odraslih. Učbenik natančno opisuje koristi in tveganja cepljenja za posamezne skupine odraslih in sistematično opisuje vsa cepiva in cepljenja, ki so na voljo v evropskih državah.

Prof. dr. Alojz Ihan je avtor poglavja o farmakovigilanci cepiv, ki opisuje sodobna sistemska orodja in metode za zgodnjo zaznavanje neželenih učinkov cepiv v Evropi, pa tudi v drugih delih sveta (ZDA, Združeno kraljestvo, Avstralija). Tradicionalne sisteme zaznavanja (aktivni nadzor regulatorjev, EduraVigilance, VAERS) danes nadgrajujejo informacijska orodja, ki s samodejno obdelavo e-zdravstvenih kartonov na ravni držav in celin veliko hitreje zaznajo opozorilne signale in alarmirajo pristojne odbore za spremljanje varnosti cepiv.

Uredniki učbenika so Pierre Van Damme, Paolo Bonanni in Jade Pattyn, prvi spada med osrednje evropske vakcinologe in je direktor evropskega centra za presojo cepiv Vaccinopolis.

Izšel je Tihotapec, novi roman prof. dr. Alojza Ihana

Datum: 9. 12. 2025

Tri leta po izidu prejšnjega romana – uspešnice Karantena – je prof. dr. Alojz Ihan pri založbi Beletrina objavil svoj novi, peti roman Tihotapec, ki se kot povsem samostojna zgodba navezuje na dogajanje v Karanteni. O motivu za nadaljevanje je spregovoril na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu na predstavitvi romana, ki jo je moderirala doc. dr. Blažka Müller: »Od bralcev Karantene sem večkrat dobil vprašanje, kaj se zgodi z jadrnico Marisso, ki zaradi pandemije ostane ‘zaparkirana’ v Rimu. Sčasoma je to vprašanje začelo zanimati tudi mene in nanj sem lahko odgovoril le tako, da sem se lotil nadaljevanja zgodbe.  Po nekaj desetih napisanih straneh Tihotapca mi je postalo zanimivo, da bi Marisso v matično pristanišče odpeljala Andrej in Mario, a v povsem spremenjenih vlogah in življenjskih položajih. V Karanteni se po človeški in značajski plati nikakor nista ujela, a takrat se z njunim odnosom nisem globlje ukvarjal. V Tihotapcu pa sem izrazito izpostavil njun antagonizem: Andrej je zaradi financ prodal Mariu svojo jadrnico, ki jo je v Karanteni kupil, da bi mu osmislila življenje. Zato me je med pisanjem posebno zanimal povsem spremenjen odnos med novopečenim bogataškim lastnikom jadrnice in Andrejem, zdaj formalno Marievim skiperjem, ki naj bi jo lastniku brez znanja jadranja pomagal prepeljati domov. Iz lastnih izkušenj vem, da morje razkrije vse antagonizme med jadralci, zato se nisem bal za dramo, ko sem enkrat zaplul v pisanje besedila.«

Roman Tihotapec pa ne opisuje le osebnega odnosa dveh jadralcev, ampak je napeta kriminalka z mnogimi družbenimi nastavki. Kot je opisal avtor na predstavitvi knjige: »Antagonizem Andreja in Maria je pospešilo tudi dejstvo, da sta po epidemiji oba bistveno spremenila svoje življenje. Mario se je iz previdnega državnega uradnika spremenil v premožneža, ki je na vsak način hotel investirati svoje pridobljene milijone, hkrati pa svoje posle prenesti v čim bolj skrito in varno davčno oazo. A tu ni šlo samo za osebnostno spremembo, ki jo je v Mariu sprožil milijonski kup denarja; med pisanjem sem namreč kmalu opazil, da je epidemija spremenila mentaliteto celotne družbe. Prej se je zdelo, da v družbi veljajo neka naravna pravila in zakonitosti, ki jih tudi oblastniki in bogataši ne morejo v temeljih spremeniti in kršiti. Med epidemijo pa je nenadoma bilo nenadoma mogoče z enim samim državnim dekretom ali izrednim zakonom ukinjati cele gospodarske panoge. Samoumevnih zakonitosti ni bilo več, v vzdušju panike je vse postalo dovoljeno tistim, ki so imeli oblastno moč. Pa tudi potem, ko se je pandemija umirila, se je travmatično družbeno stanje nadaljevalo. Svet je padel v posttravmatsko stresno motnjo in kot ironično naključje je tak svet s hitro pretresel ruski predsednik Vladimir Putin, ki je z napadom na Ukrajino v Evropi udejanjil pravo, veliko evropsko vojno, kar se je prej zdelo nepredstavljivo. Tudi ameriški predsednik Donald Trump za dosego svojih interesov vleče poteze, ki so se prej prav tako zdele nepojmljive. Vsa svetovna politika je povsem odkrito postala izključno igra moči, diplomacija uglajenih besed in oblikovanja natančnih dogovorov in pravil pa je umrla, saj ob dokazih, da šteje le moč, nima več smisla.«

Glavni del romana Tihotapec se vrti okoli izvora kokaina, ki ga je nekdo podtaknil pod trup Marisse. O tem, zakaj je zgodbo zapeljal v kokainski mafijski spopad, je avtor povedal: » Pri raziskovanju postpandemijskega sveta, ki ga obvladuje izključno igra brezobzirne moči in z lahkoto ignorira in ruši vsa vzpostavljena pravila in zakone, sem želel povzeti vse vidike, od osebnih in intimnih, pa do družbenih in političnih. Najbolj univerzalna metafora tovrstnega stanja na družbeni ravni se mi je zdela mafija, pri čemer skušam z zelo podobnimi vzorci uporabe brezobzirne moči opisovati klasično, kriminalno mafijo, pa tudi poslovni svet in politično korupcijo v vladnih kabinetih. Zato v zgodbo vpletem rusko mafijo in tihotapljenje podtaknjene droge, s katerim želi ruski mafijec Kudinov Maria in Andreja zvabiti v kriminalne vode, kjer se seveda najbolj znajde in uveljavlja svojo moč za manipuliranje in obvladovanje svojih mafijskih sodelavcev. Poleg tega je razpad nekdanje Sovjetske zveze, ki so ga doživeli Kudinov in njegovi ruski sodelavci v Tihotapcu, uporaben primer popolnega razsutja države, zakonov in družbenih pravil, ki na koncu prinese grobijansko nasilje in pred posameznika sploh ne postavlja dileme o tem, kaj je prav in narobe, ampak le, kateri mafiji naj se priključi, če hoče nekako preživeti. Ko zavladajo mafijska pravila, se o morali sploh nima več smisla spraševati.

Po drugi strani pa ima tihotapstvo tudi svoj intimni, lirični pomen, vsi smo nekakšni tihotapci svoje preteklosti, ki jo le težko razkrivamo. Največkrat le v ekstremnih okoliščinah, ki nas prisilijo, da se nehamo ogrinjati v svoj ego, ker nam gre za temeljni obstoj, za osnovno eksistenco. Zato je v mojem romanu veliko ‘tihotapcev’ svoje preteklosti, od Rusov, ki skrivajo vsak svojo kruto zgodbo razpada lastne države in skupnosti, do Andreja in Maria. Pri vseh, ki se znajdejo na Marissi, razkrivam njihove dramatične zgodbe, ki jih tihotapijo skozi življenje in samo v skrajnih stiskah udarijo na dan. A hkrati so ti preboji tudi zdravilni in edini sprožijo odločitve, ki prinesejo nekakšno razrešitev.«

Na koncu predstavitve romana je voditeljico tudi zanimalo, zakaj se oba romana, Karantena in Tihotapec, zaradi katarzičnih dejanj akterjev končata razmeroma optimistično. Avtor je odgovoril, da se mu zdijo katarzični elementi uporabni tudi v sodobnih besedilih: »Seveda pa katarze ne smejo biti šablonske, kot v božičnih filmih. Zato mora romanopisec katarze med pisanjem s čim večjo občutljivostjo loviti, nikakor pa ne načrtovati. Dobra katarza se namreč v tekstu pojavi sama od sebe, ko so izpolnjeni zapleteni pogoji, ki jih kot pisatelj niti ne razumeš, še manj pa načrtuješ. Pravzaprav je načrtovana katarza eden večjih grehov pisateljevanja, saj v pozornem bralcu vzbudi neprijeten občutek manipulacije. Zato sem vedno vesel, ko opazim, da mi pisanje začne nuditi možnost nekakšne katarze, sploh če je ta katarza spletena iz motivov, ki so se prej pojavljali na petih ali še več mestih v romanu in se nato samodejno, kot po čudežu sestavijo v eno katarzično občutenje.«