TNF α

Opis preiskave

TNF (dejavnik tumorske nekroze) je poglavitni mediator imunskega odziva na po Gramu negativne bakterije, pomemben pa je tudi pri odzivu na druge infektivne mikroorganizme. Izdelujejo ga makrofagi, celice T, celice NK, astrociti in Kupfferjeve celice v odgovor na bakterije, viruse, različne citokine in imunske komplekse. Najpomembnejši celični vir za TNF so z LPS-om aktivirani mononuklearni fagociti. Biološke aktivnosti TNF (kot posledica delovanje LPS) najbolje pojasnimo kot funkcijo količine. Pri majhnih koncentracijah spodbudi žilne endotelijske celice k izražanju površinskih adhezijskih molekul, ki napravijo endotelijske celice lepljive najprej za nevtrofilce in nato za monocite in limfocite. To delovanje prispeva k nakopičenju levkocitov v vnetišču in je verjetno fiziološko najpomembnejši lokalni učinek TNF. Poleg tega TNF aktivira vnetne levkocite, da ubijejo mikrobe in spodbudi mononuklearne fagocite k izločanju citokinov, predvsem IL-1, IL-6, samega TNF in kemokinov. Vsi ti učinki so kritični za vnetni odziv na mikrobe. Če je dražljaj LPS dovolj močan, se izločajo večje količine TNF. V takih razmerah vstopi TNF v obtok in deluje kot endokrini hormon. TNF je endogeni pirogen, ki deluje v hipotalamusnem termoregulacijskem območju in inducira vročino. Poleg tega deluje na hepatocite, da povečajo izločanje nekaterih proteinov akutne faze. TNF zavira delitev matičnih celic v kostnem mozgu zato kronično izpostavljanje TNF povzroči limfopenijo in imunsko pomanjkljivost.