Test za določanje delovanja receptorjev TLR

Opis preiskave

Receptor Toll so prvič odkrili pri vinski mušici Drosophila melanogaster, kjer je pomemben za vzpostavitev dorzoventralne osi telesa med embriogenezo. Do danes so odkrili 12 različnih homolognih proteinov receptorja Toll pri sesalcih in jih poimenovali TLR (Toll-u podobni receptorji, ang. Toll-like receptors). Gre za tip I membranskih glikoproteinov, ki imajo na zunajcelični strani številne levcinske ponovitve LRR (ang. Leucine-rich repeat) in citoplazemsko regijo z domeno TIR (ang. Toll/IL-1R domain), ki je homologna receptorjem interlevkin-1 in lahko aktivira NF- κB signalno pot in poznejšo gensko transkripcijo. Do sedaj je bilo pri sesalcih ugotovljenih 12 različnih TLR-jev. TLR 2, 4 in 6 se nahajajo na plazemski membrani imunskih celic in prepoznavajo lipoproteine in lipoglikane na površini mikrobov. TLR2 deluje v povezavi z TLR1 in TLR6. TLR5 se prav tako nahaja na plazemski membrani in je specifičen za flagelin, ki je monomerni protein in sestavni del bakterijskih bičkov. TLR3 prepoznava virusno dvovijačno RNK, enovijačno RNK pa TLR7 in TLR8. TLR9 se nahaja znotraj celice in prepoznava mikrobno DNK. LPS prepoznava LPS receptorski kompleks, ki ga sestavljajo vsaj tri molekule CD14, TLR4 in protein MD2. Vloga posamezne molekule tega kompleksa še ni povsem pojasnjena, ugotovljeno pa je, da je za stimulacijo odziva na LPS nujno potrebna interakcija med TLR4, MD2 in LPS. Celice gostiteljice proizvajajo protein MD2 v velikih količinah, saj ta deluje kot opsonin in tako izboljša fagocitozo po Gramu negativnih bakterij. V primeru vnetnega odziva, TLR-ji aktivirajo tkivne makrofage, da začnejo izločati provnetne citokine TNF, IL-1β, in IL-6, ki urejajo lokalni in sistemski vnetni odziv. TNF in IL-1β z aktivacijo lokalnega endotelija, povzročita vazodilatacijo in posledično povečano prepustnost krvnih žil, kar omogoči prihod serumskih proteinov in levkocitov na mesto infekcije. Preiskava je namenjena obravnavi bolnikov s ponavljajočimi se okužbami, zaradi morebitnih genetskih defektov, ki so povezani z delovanjem receptorjev TLR. Ti bolniki imajo pri mnogih imunoloških preiskavah normalne vrednosti (koncentracija protiteles, imunoglobulini, komplement, delovanje nevtrofilcev, celic T in B, itd.), zato predstavlja »Test za določanje delovanja receptorjev TLR« diagnostično orodje za določitev delovanja receptorjev TLR in s tem morebitne genetske defekte, kot so mutacije v genih, ki kodirajo TLR2, TLR3, TLR4, NEMO, IRAK-4, MyD88 in IκBα. Okvare testiramo z mononuklearnimi celicami (PBMC) pacienta. Celice vstavimo v kulturo z TNF-α , IL-1β in specifičnimi TLR agonisti (vključno s TLR3 antagonisti kot interno kontrolo) in nato merimo citokinsko produkcijo (IL-6, IL-10). Sintezo citokinov v bolnikovih PBMC po in vitro spodbujanju primerjamo z zdravimi kontrolami. V primeru oslabljenega odziva na določen ligand TLR, se navede sum na določen deficit.